Zakaj umirajo otroci

Naslov te teme je mogoče nekoliko pretežak, glede na napisano v tem prispevku, vendar me je k pisanju te teme spodbudilo ravno nekaj primerov otrok, ki so se odločili, ali se še odločajo, da predčasno zapustjo ta svet.

Če že nekako razumemo, da otroci umirajo v nesrečah, je težje razumeti in sprejeti, da otroci umirajo tudi zaradi bolezni. Nekako je težko razumeti, s čim si je majhen otrok nakopal tako težko bolezen, da je zanj usodna.

Če gledamo na človeka samo kot na fizično bitje, ki je produkt nekega naključnega dogajanja v naravi, imenovanega evolucija, bo na to vprašanje težko odgovoriti. Potrebno bo v razsežnosti našega življenja vnesti še kakšno drugo dimenzijo, mogoče tole misel:

Vse v naravi ve, da nečemu služi, samo človek si domišlja, da je sam sebi namen.

Mark Avrelij

Težko je verjeti, da nas je narava ustvarila samo za to, da bi jo uničevali, koristi tako od nas nima nobene, bolj verjetno je, da obstaja še kakšen drug, bolj smiseln razlog za naš obstoj.

Tu se ne bomo ukvarjali z vprašanjem zakaj je sploh ustvarjen hologram, imenovan materialni svet, več o tem v drugih temah, bolj se bomo posvetili vprašanju, zakaj se otroci podzavestno, kot zavesti, odločajo zapustiti ta svet.

Kot je že opisano v več temah, za zavest čas ne obstaja, nima začetka in konca, rojstva in smrti, zanjo obstaja samo preoblikovanje, napredovanje, evolucija. V tem konceptu lahko gledamo tako na zavest, osebnost, miselnost posameznika, kot tudi naše celotne družbe, civilizacije. Vsaka zavest, vsak človek, ki pride na ta svet, pride z namenom, da nadgradi svojo zavest z znanjem in izkušnjami, ki omogočajo napredovanje njega kot osebnosti, zavesti.

Nekateri pridejo na ta svet predvsem zato, da bi čim več prispevali k razvoju naše skupnosti in v to skupino spadajo tudi t. i. indigo otroci. Njihov cilj je bolj humana družba, v kateri bo poskrbljeno za vsakogar, ko se nihče ne bo počutil nemočen, ogrožen, prepuščen sam sebi. Gotovo je že jasno, da to potrošniška družba in kapitalističen sistem to ne more biti.

Vsak otrok, ki pride na ta svet, je že v neki osnovi že izdelana osebnost, to je osebnost njegove duše, kot nosilke njegove zavesti, več o tem v temi O vzgoji otrok. Od tu tudi izhajajo razlike v značaju npr. dvojčkov. Prav tako ima otrok v svoji zavesti oziroma podzavesti tudi svoj življenjski načrt, smisel svojega življenja. Več o tem, kako si ga kot duša sestavlja je opisano v knjigah Potovanje duš in Usoda duš. In zdaj se začne iskanje odgovora na naslovno vprašanje.

Svoj življenjski načrt si kot duše dolgo in temeljito pripravljamo, posvetujemo se z dušami, ki imajo več izkušenj, kot mi, proučujemo razne možnosti, glede na dane možnosti si izberemo kraj in čas rojstva, ki bodo astrološko odgovarjali naši življenjski nalogi, predvsem pa take starše, da nam bo njihova vzgoja omogočila uresničiti naš življenjski načrt. To je pa eden večjih problemov predvsem naprednejših otrok, ker večina staršev nima dovolj znanja, da bi otroke vzgajali v duhu novega časa, novih znanj, novih pogledov na življenje, ki so se v zadnjih dveh desetletjih občutno spremenili.

Za razumevanje miselnosti teh otrok, bi bilo potrebno nekaj vedeti o življenje v višje razvitih civilizacijah v vesolju, od kjer te duše večinoma izhajajo in kar je končno tudi cilj naše civilizacije. Nekaj je o tem mogoče najti napisanega v literaturi. Lahko si jo predstavljamo kot družbo, v kateri bo vsak človek cenjen in spoštovan in ki mu bo zagotavljala tudi varnost, hkrati se bo pa vsak zavedal svojih obveznosti do družbe in bo po svojih močeh tudi prispeval za njeno dobro. Vesoljci kot agresorji in osvajalci obstajajo samo na filmskih platnih.

V teh skupnostih že otroke tako vzgajajo, da so v življenju nekaj svojega časa pripravljeni porabiti tudi za delo v dobro družbe, ker bodo v zameno tudi oni dobili pomoč, če jo bodo potrebovali. V takih družbah se nihče ne počuti ogrožen in ker je človek agresiven le, če se v kakšnem koli smislu počuti ogrožen, te družbe ne poznajo agresivnosti. In ker v takih skupnostih tudi ne poznajo strahu, ki je z vsemi svojimi izpeljankami vzrok za skoraj vse zlo na tem svetu, take skupnosti ne poznajo drugega, kot mirno življenje v slogi in sodelovanju. Do teh ugotovitev bo enkrat morala priti tudi naša družba, ker alternativa ne obeta nič dobrega.

Zdaj si zamislimo otroka, ki ima v svoji podzavesti spomin na tako vzgojo in življenje, kako bo sprejemal precej drugačno vzgojo in življenje v naši družbi, v kateri je pomemben samo kot uspešen posameznik in iz katere je treba čim več potegniti. Težko prenašajo neprimerno vedenje otrok, še težje pa, da jim starejši to pogosto tolerirajo, zato so večkrat označeni kot nesocialni. Ni jim jasno npr. zakaj se nekatere otroke označi za hiperaktivne in se jim potem nekatera neprimerna obnašanja tolerira, ker bodo taki otroci pozneje kot odrasli marsikomu zagrenili življenje.

Ker je, kot posledica preveč popustljive vzgoje, agresivnosti med mladimi vedno več, bo treba začeti otrokom vedno bolj odločno postavljati meje. Pri tem se pojavi težava, da vsi starši tega ne bodo pripravljeni naredit, zato se bodo otroci z bolj strogo vzgojo počutili bolj omejevane, bolj prikrajšane od drugih z bolj svobodno vzgojo. Posledica so lahko tudi bolezni, npr. občutek omejevanja povzroča astmo, občutek, da ne zaživi (tako kot bi hotel) povzroča težave s pljuči, alergije so posledica tega, da je alergičen na nekoga, navadno tistega, ki mu postavlja meje itd.

Nič kaj dosti bolje se ne godi tistim otrokom z bolj popustljivo vzgojo. Ljudje radi zbolimo za neko kronično, težko ozdravljivo boleznijo; ko imamo dosti, hočemo še več. Ker tak otrok ne bo mogel v nedogled dobivati vsega, kar bo hotel, se bodo tudi pri takih pojavile bolezni, zraven pa precej verjetno tudi agresivnost.

Precej vzroka za tako obnašanje mladine je torej v vzgoji. Že majhnemu otroku bi morali ponavljati, da je največ vredno to, kar ima vedno pri sebi in mu nihče ne more vzeti, to je znanje, razne spretnosti, prijazen značaj, prijatelji, to so tudi stvari, ki mu bodo tudi pozneje v življenju omogočile, da se bo dobro znašel in tudi dobil pomoč, če jo bo potreboval.

Zanimiv primer. Za našo zavest prostor in čas ne obstajajo, kadarkoli je lahko kjerkoli. V meditaciji sem se pogovarjal z neko malo bolj težavno 11 letnico, ki je imela precej težav s pljuči, kar je pomenilo njen občutek, da ne zaživi (tako, kot bi ona hotela). Zraven sem kot zavest povabil neko 10 letno indigo deklico, ki je ves svoj prosti čas porabljala za razne aktivnosti. Ko je 11 letnica tarnala nad svojim življenjem, ji je 10 letna indigo deklica rekla; zdaj nisva v letih, ko naj bi živeli, zdaj sva v letih, ko se morava učiti, da bova enkrat zaživeli.

Eden od problemov vzgoje naprednejših otrok je tudi v tem, da imajo v svoji podzavesti razna znanja iz prejšnjih življenj, ki jih pri nas znanost sicer pozna, nismo jih pa še vnesli v življenje. To so npr. ugotovitve kvantne fizike, da je izid nekega poskusa odvisen od tega, kaj pričakuje tisti, ki poskus izvaja, ugotovitev, da je vesolje neke vrste hologram, ugotovitev, da smo na nivoju zavesti vsi eno, obstoj superpozicij v naravi, ugotovitev, da je dogajanje v materialnem svetu manifestacija dogajanj na nivoju zavesti, ugotovitev, da ima človek neverjetno malo genov in še marsikaj.

Te ugotovitve same po sebi sicer ne pomenijo kaj dosti, primerno razložene bi pa lahko pojasnile marsikatero dogajanje v našem življenju in nam ga tako olajšale. Znanost nam je bila dana tudi zato, da bi vedeli in razumeli, zakaj je v naših življenjih nekaj tako, kot je. Za indigo otroke, ki so še povezani z univerzalno zavestjo in duhovnim svetom, poleg tega imajo v svoji podzavesti spomin na ta znanja, je naše obnašanje pogosto videti precej otročje, nelogično, zdi se jim, kot da ne vemo niti nekaj osnovnih stvari, pravil o življenju. Spomnim se še svojega otroštva, ko sem vedel veliko stvari, ki jih odrasli niso vedeli, česar takrat nikakor nisem mogel razumet.

Majhni otroci so še precej povezani s svojo podzavestjo in duhovnim svetom, nimajo pa še dovolj razvitih možganov in besednega zaklada, da bi ta njihova znanja lahko izrazili z besedami, zato na to, kar se jim ne zdi prav, opozarjajo z obnašanjem ali boleznimi. Mogoče tudi na tem mestu misel Barbare Brennan:

"Dolžni smo prepoznati sporočila telesa, bolezni in se nanje odzvati."

Ni namen otrokove bolezni, da gremo z njim k zdravniku po ustrezna zdravila, namen je predvsem ta, da se vprašamo, kaj nam otrok z boleznijo sporoča.

Če duša otroka presodi, da njegova vzgoja toliko odstopa od primerne njegovemu življenjskemu načrtu, se lahko odloči tudi predčasno končati življenje in poskusiti z novim. Ne velja to samo za bolj napredne otroke, tako se lahko odloči duša katerega koli otroka, če ugotovi, da vzgoja ali razmere v otroštvu, ne bodo omogočile uresničitve načrtovanega življenjskega načrta. Z boleznijo torej sporoča, da je v njegovem okolju, iz njegovega stališča gledano, nekaj precej narobe. Sicer ne ravno pogosto, so pa vzrok za bolezni lahko tudi energetske blokade, ki ne izhajajo iz njegovega okolja. Take blokade se navadno precej uspešno rešujejo z energetskim tretmajem. Nekaj primerov, kaj nam sporočajo bolezni, je napisanih v temi O boleznih, za malo bolj obširno razlago, je pa najbolje vprašati otrokovo podzavest ali dušo.

Kaj torej lahko naredimo, da bi bolje razumeli svojega otroka in da se ne bi znašel pred dilemo o smislu nadaljevanja življenja.

Zamislimo si veliko bolj humano družbo, kot je naša in otroke vzgajajmo v tem smislu. Verjetno bo kdo rekel, da bodo takega otroka potem vsi izkoriščali. Ne bo čisto tako. Če ga že bodo, bo mogoče moral poravnati kakšen dolg iz prejšnjih življenj, čemur se ni mogoče izogniti, lahko je v njegovem življenjskem načrtu predvideno, da se iz te izkušnje nekaj nauči, v tem primeru s tem pridobi nekaj, kar mu bo dolgoročno gledano koristilo, ali pa bodo v njegovi miselnosti obstajali vzorci, ki bodo to povzročali. Ob tem bi spomnil na napisano o naših podzavestnih aktivnostih v temi Zavest in mi, pa tudi na veliko literature, ki govori o pomenu naše miselne naravnanosti.

Precej bolj verjetno je, da se mu bo pozitivna naravnan

ost vračala. Starši lahko pripomoremo k temu tako, da poiščemo podobne otroke in jim omogočimo druženje.

Otroke učimo naj se izogibajo pasivnim negativnim čustvom, s katerimi škodimo samo sebi, jezi, žalosti, strahu, zagrenjenosti. Še bolj se je za izogibati aktivnim negativnim čustvom, te imajo še težje posledice, ker imajo misli težnjo, da se uresničijo, te so npr. sovraštvo, zavist, škodoželjnost.

Naprednejši otroci so lahko dobri učenci, ker jih zanima kaj učimo na našem planetu, lahko jih pa učenje ne zanima preveč, ker podzavestno vedo, kar je ugotovil že Einstein, da je v našem svetu vse relativno. Marsikaj v našem svetu vidimo tako, kot to vidi naš razum, kateremu pa do popolnosti manjka še kar nekaj evolucije. Vzemimo za primer matematično pravilo, da je minus krat minus je plus. Zdaj vzemimo, da so naši dolgovi minus, zmnožimo med seboj dolgove in naenkrat bomo imeli namesto dolgov v dobrem.

Seveda ni z matematiko nič narobe, le naš preveč površen način razmišljanja nas lahko privede do napačnih sklepov. V tem primeru seveda ne bomo verjeli, da se svojih dolgov lahko znebimo na tako enostaven način, samo v življenju je veliko manj očitnih situacij, ko pride razum do napačnih sklepov, mi jih pa jemljemo za pravilne. Ni smiselno enostavno zanikat, ko otrok nekaj govori drugače, kot je splošno privzeto, lahko da res nima prav, lahko ima pa bolj prav, kot mi, samo njegovega videnja neke stvari še nismo vstanju dojeti. Neka misel namreč pravi: resnica je z anas to, kar smo v danem trenutku v stanju dojeti. In ne smemo biti preveč prepričani v to, da so naše resnice neke končne resnice.

Še ena matematična. Z Einsteinovo enačbo za seštevanje velikih hitrosti lahko dokažemo, da je ena plus ena je ena. Matematično to in podobne stvari niso sporne, morali bi jih jemati kot dokaz, da je, kot je trdil Einstein, vse relativno in to ugotovitev v primernih oblikah več vnašati v naše življenje. Matematiko, tako, kot je, naša znanost za enkrat še potrebuje, vendar bo s prihodom drugačnih tehnologij tudi matematika zgubljala na pomenu, zato naprednejših otrok, tudi zaradi svoje relativnosti, mogoče ne bo preveč zanimala.

Napisano v tej temi so sicer malo bolj zahtevne stvari, toda smiselno je vložiti nekaj časa v znanje, ki bi pomagalo tem otrokom do boljšega izhodišča za opravljanje njihove naloge, ki je nič manj, kot pomoč pri reševanju naše civilizacije.

Sicer malo težja naloga, samo gotovo se bodo našli otroci, ki bodo razumeli, da ima v našem svetu vse slabo dober namen. Le zakaj naj bi obstajalo, bilo ustvarjeno nekaj, kar je samo po sebi samo slabo. Nekaj izhodišč za razmišljanje za starše, odrasle, v tej smeri. V neki oddaji Arsov logos, v kateri je bilo govora o ugotovitvi fizike, da je dogajanje v našem svetu manifestacija dogajanj na nivoju zavesti, je bilo rečeno tudi; očitno ni naključij in spletov okoliščin, vse je le logična posledica nečesa. V neki knjigi piše; še snežinke niso slučajno take, kot so, kaj šele, da bi bilo v naših življenjih kaj slučajno. In še misel; bolj kot verjameš v krivice in tragičnost, večje je tvoje neznanje. Richard Bach v knjigi Iluzije. Tu gre še za prepletenost dogajanj, omenjeno v temi Za začetek, ki je praktično še neobdelano področje našega življenja.

Dogaja se tudi, da v to življenje prinesemo kakšno energetsko blokado iz prejšnjih življenj. Taka blokada nas lahko že v otroštvu ovira, da si ne moremo ustvariti takih izhodišč za življenje, da bi pozneje lahko uresničili svoj življenjski načrt. Take blokade, ki navadno povzročajo kronične ali težje bolezni, lahko pa tudi psihično šibkost, lahko z bioenergetskimm tretmajem odpravimo, ker pa se to običajno ne dela, se otroci s tem problemom včasih odločajo tudi poskuditi v drugem življenju.

Več kot dovolj razlogov imamo za to, da vzamemo v roke knjige in začnemo spoznavati kaj je življenje, kakšne so njegove zakonitosti in o tem učimo otroke. Končno to od nas aktualni čas, evolucija od nas tudi pričakuje, da ne rečem zahteva.

Tu je še vprašanje kolektivne zavesti, o kateri sta govorila tako psihologa C. G. Jung, kot tudi Stanislav Grof v smislu transpersonalne psihologije in tudi fiziki, npr. utemeljitelj kvantne fizike:

"Očitno obstaja samo ena možnost: enotnost človeških zavesti. Njihova večplastnost je navidezna; v resnici obstaja samo ena zavest."

Ervin Schroedinger, fizik

In utemeljitelj teorij relativnosti:

"Človeško bitje je del celote, ki jo imenujemo Univerzum, del, omejen v prostoru in času. Svoje misli in doživetja doživlja kot nekaj ločenega od ostalega, to pa je le neke vrste optična prevara, iluzija njegove zavesti. Ta iluzija predstavlja za nas neke vrste zapor in nas omejuje na osebne odločitve in na občutke do samo majhnega števila oseb, ki so nam najbližje. Naša naloga mora biti, da se osvobodimo tega zapora in da širimo krog svojih občutkov, tako da bodo objeli vsa živa bitja in vso naravo v vsej njeni lepoti."

A. Einstein

Bolj resno bomo morali vzeti ugotovitev o kolektivni zavesti, sicer bomo težko rešili nekatere družbene probleme.

Tu je še misel Barbare Brennan, ki je tudi fizik po izobrazbi:

"Ker je vesolje hologram, smo hkrati tisti, ki ustvarja in tisto, kar ustvarjamo."

Še nekaj razsežnosti našega obstoja in bivanja bomo morali spoznati, da bomo razumeli in vnesli v življenje pomen te misli.

Velik pomen imajo navedene ugotovitve za naše življenje, za razumevanje nekaterih dogajanj v našem življenju in odzivanje nanje, zato jih ne kaže jemati samo kot zanimivo branje. Nekaj več o tem, kako te stvari razložiti otrokom na njim razumljiv način in kako jih lahko odrasli v življenju uporabimo, bo opisanih v knjigi, ki je v nastajanju, kjer bo širše obdelana tema o razvoju osebnosti, medčloveških odnosih in nekaterih aktualnih družbenih vprašanjih. Pomembno tudi zato, ker ker stanje zavesti naše družbe; izgorelost na delovnih mestih, slabši medčloveški odnosi, padanje ravni moralno etičnih vrednot, stopnjevanje agresivnosti, nasilja in še nekaj dejavnikov, opisanih v temi Kje smo, vpliva tudi na segrevanje našega planeta. Mogoče se sliši nekoliko nenavadno, toda če upoštevamo, da je naš materialni svet in dogajanje v njem le manifestacija dogajanj na nivoju zavesti, stvar postane nekoliko bolj jasna in resna. Nekaj o vplivu naše zavesti, miselnosti, medčloveških odnosov na naravo, naš planet, bo napisano v temi Neznana narava in zaradi pomembnosti tudi še vdrugih temah.

Če ne bomo nekaterih stvari bistveno spremenili, bodo posledice, v smislu podnebnih sprememb, za naš planet precej neprijetne. Ker težko spremeni svojo miselnost nekdo, ki je odraščal in bil vzgojen v potrošniški družbi, je potrebno pričeti s primernejšo vzgojo že v otroštvu.

So pa na spletu tudi posnetki otrok, ki govorijo neverjetne stvari, očitno jim nekako uspeva nekako premostiti oviro med podzavestjo in zavestjo. Za večino sicer velja:

Ko pridemo na ta svet, gremo čez reko pozabe, ki odplakne ves spomin.

Platon

Obstajajo tehtni razlogi zakaj pride do tega.

Nekaj vprašanj in misli indigo otrok, dobljenih v telepatskih pogovorih z njimi:

Kaj stvarstvo manifestira na Zemlji?

Zakaj otrokom toleriramo negativno obnašanje?

Zakaj so nekateri ljudje slabi?

Zakaj je narava lepa le za nekatere?

Zakaj ne sodelujemo z naravo?

Zakaj se obnašamo, kot da bi že vse vedeli?

Zakaj ne razumete, da otrok potrebuje občutek sprejetosti?

Zakaj ste pozabili, da je svetloba, kot v naravi Sonce, pogoj za življenje?

In še nekaj njihovih misli:

Naše zavesti pogosto med vami plešejo ples svobode razmišljanja, da bi se tudi vi končno prebudili in začeli razmišljati.

Ljudi, ki gredo naprej s časom zaznavamo kot sebi podobne in lepo nam je v njihovi družbi.

Ne pozabite, da ste večino tega, kar ste že vedeli, pozabili.

Bodite pridni (odrasli) in se učite od nas (otrok).

Veliko besed in malo dejanj, bi bil lahko opis ene od vaših značilnosti, ko gre za spremembe v družbi.

Odgovor štiriletnega otroka na vprašanje, zakaj razmišlja o odhodu iz tega sveta:

Starša sta preveč prepričana vsak v svoj prav, da bi me lahko dobro vzgajala.

Tu je podanih le nekaj izhodišč za razumevanje in vzgojo naprednejših otrok, zavesti, potrebnega bo še veliko učenja in dela, da bodo otroci na vseh razvojnih stopnjah dobili ustrezno vzgojo.