KJE SMO?                                                                                                            September  2009

 

Nekaj razlogov za razmišljanje o tem, zakaj naj bi kaj spremenili, tako pri posamezniku, kot tudi v širši družbi.

Vpogled v trenutne trende gibanj posameznih področij našega življenja nam pokažejo vse prej, kot spodbudno sliko. Nekaj primerov:

 

- Po poročilih svetovne zdravstvene organizacije se zdravstveno stanje prebivalstva slabša.

- Stopnjujejo se depresije in druge psihične bolezni, govori se o pandemiji depresij po svetu.

- Stopnjuje se izgorelost ljudi.

- Stopnjujejo se vse vrste kriminala.

- Stopnjujejo se nacionalizmi in druge vrste nestrpnosti.

- Stopnjuje se nasilje, posebno med mladino, starostna meja nasilnežev se niža.

- Delovne navade mladine so slabše kot starejših generacij, njihove zahteve pa večje.

- Povečuje se poraba alkohola med mladimi.

- Večina mladih je brez vizije za svojo prihodnost.

- Slabšajo se odnosi med ljudmi (psihologi: človek postane agresiven, če se počuti ogrožen).

- Zaradi kemičnega onesnaževanja zemlje, bo vedno težje pridelovati zdravo hrano.

- Po zaslugi kreditov in zadolževanja države smo veliko več potrošili, kot ustvarili, kar mora imeti za prihodnost negativne posledice.

- Z genskim spreminjanjem rastlin hočemo naravo prepričati, da smo pametnejši od nje, kar se utegne slabo končati.

In še kaj bi se našlo.

 

Taki trendi so bili v naši družbi že pred gospodarsko krizo, v času visoke gospodarske rasti in razmeroma visokega standarda. Če prištejemo tem trendom še gospodarsko krizo in podnebne spremembe, ki bodo razmere za življenje občutno poslabšale, bi računalniška simulacija za prihodnost pokazala precej bolj neprijetno resnico, kot je tista, ki jo je posnel Al Gore.

 

Glede na navedeno, bi lahko bile obljube za prihodbost podobne le temu, kar je lahko Churchill obljubil svojim državljanom ob začetku  2. svetovne vojne.

 

Svetla točka, pozitiven trend v naši družbi so gibanja naravovarstvenikov in druga gibanja za zdrav planet in zdravo življenje. Druga pozitivna uotovitev je, da se vedno več ljudi ukvarja z duhovnostjo, razvojem osebnosti in da se širijo trenscendentalne meditacije, katerih namen je širiti pozitivno zavest na našem planetu. Zaenkrat ni videti, da bi lahko ta dva pozitivna trenda odločilno spremenila smer vseh negativnih trendov v naši družbi, bosta pa pripomogla k ublažitvi posledic.

 

Gospodarska in finančna kriza, za katero mnogi menijo, da je trenutno naš največji problem, je le logična posledica tržne ureditve in ekonomskih zakonitosti v kombinaciji s trenutnim stanjem naše zavesti, miselnosti.

 

Pri reševanju gospodarske krize gre tudi za precej preproste nelogične stvari. Na to, da sedanji ukrepi vlad ne bodo rešili gospodarske krize, opozarjajo mnogi ekonomisti. Primer so npr. subvencije za nov avtomobil, če odpišemo starega. Če peljemo na odpad avtomobil, s katerim se lahko še vozimo, je to metanje denarja stran. Finančna kriza se rešuje z varčevanjem, ne pa z razmetavanjem denarja.

Tudi odgovor, da je smiselno kupit nov avtomobil, ker manj onesnažuje okolje, je nesmiselen. Pri proizvodnji enega avtomobila nastane toliko toplogrednih plinov in okolju škodljivih snovi, kot jih ne proizvede pozneje v še tako dolgi življenjski dobi.

Avtomobilska industrija bo ena od tistih, ki bodo ob stopnjevanju gospodarske krize najbolj na udaru. Eden od razlogov je precejšnje onesnaževanje okolja, drugi pa, da avtomobilu v našem življenju pripisujemo precej večji pomen, kot si ga zasluži.

 

Drug problem so subvencije pojetjem, ki so v težavah. Če je podjetje v težavah, pomeni, da proizvaja izdelke, ki jih trg ne potrebuje, ali pa vsaj ne toliko, kot jih proizvede. Zaradi subvencij podjetjem trg ne bo kupoval več njihovih izdelkov. Delavci na čakanju ne ustvarjajo dohodka, trošijo pa vseeno denar, ker morajo od nečesa živet. Od kje se bo potem naenkrat vzel denar, da se bo potrošnja spet povečala, kar naj bi rešilo gospodarsko krizo.

 

Nerazumljiva je npr. tudi odločitev vlade, da se gradi šesti blok termo elektrarne Šoštanj, vreden milijardo evrov, v času, ko v Sloveniji proizvedemo več električne energije, kot jo porabimo, ko se v jedrski elektrarni Krško ukvarjajo s problemom kako nadomestiti izpad dohodka zaradi manjše prodaje električne energije in ko je konec gospodarske krize le domneva.

 

V preteklosti smo živeli tako, kot smo tudi zato, ker se je država zadolževala in prodajala družbena podjetja. V letu 2010 bo dolg vsakega državljana, od dojenčka naprej, znašal preko 7.000 €, v letu 2011 pa že preko 8.000 €. V zadnjem času se je vlada še zadolževala in so te številkeže večje. Glede na število aktivnega prebivalstava lahko okvirno izračunamo, koliko bo moral vsak delavec zaslužiti samo za to, da država vrne dolg. Poleg tega bo moral zaslužit tudi za preživetje in še za to, da bo več trošil kot trošimo zdaj, da s tem reši gospodarsko krizo. Dodati moramo še težave zaradi podnebnih sprememb. Tisti, ki ne verjamemo, da se bo ta računica izšla, se bomo začeli pripravljati na težje čase.

 

Odgovor, da so krize že bile in so se rešile, sicer drži, vendar te krize niso bile globalne in niso bile blizu leta 2012.

 

Mnogo je opozoril ekonomistov in drugih, da finančno podpiranje nečesa, kar ne deluje, ni dolgoročna rešitev. Eden od člankov na to temo je Čakajoč na konec v sobotni prilogi Dela 12. 12. 2009.

 

Velja še omeniti scenarij, ki ga je v knjigi o prihodnosti kapitalizma in intervjuju pred petnajstimi leti predstavil ameriški ekonomist Lester Thurow, profesor ekonomije na MIT in takrat svetovalec ameriške vlade za ekonomijo. Pravi, da bo kapitalizem sam sebe uničil, ker je tako naravnan, da se kapital steka k vedno manjši skupini vedno bolj bogatih ljudi. Prišlo bo do majhne skupine zelo bogatih in množic brez sredstev za preživljanje. Posledeica bo kaos, propad naše civilizacije in vdor barbarov v naše kraje.

 

Zgodovina nas uči, da se nobena, v svojem obdobju visoko razvita civilizcija, ni obdržala, po vzponu je prišel padec. Preveč optimistično bi bilo pričakovati, da bo naša izjema. Argument za to domnevo je tudi evolucija, ki je nikoli končana zgodba.

 

Mogoče še misel poznavalca drugih kultur:

 

"Svetovno gospodarstvo je narejeno po principu, da lahko Afričane izkoriščamo ali jih pustimo umreti, ker so manjvredni. To se mora spremeniti ali pa bo zahod umrl in nas bodo vsi potolkli, ker nam zamerijo rasizem."

                                                                                                       Tomo Križnar

 

 

Vzroke za globalno gospodarsko krizo bi težko bolje opisal, kot predsednik države leta 2008 v govoru ob dnevu državnosti:

 

"Sedanja globalna finančna kriza je samo najnovejši in najvidnejši simptom naše problematične stvarnosti."

 

Vse naše krize so krize naše zavesti, ugotavlja raziskovalec zavesti fizik Peter Russell in na tej ravni jo bomo morali tudi reševati. Z administrativnimi ukrepi krize zavesti ne moremo rešiti, kot ne moremo npr. odpraviti kriminala s tem, da ga z zakoni prepovemo in storilce kaznujemo.

 

Za temu trenutku primerno razumevanje narave, in z njo tudi naše vloge v njej, našega življenja in evolucije, je potrebno poznavanje vsaj osnovnih ugotovitev in raziskav kvantne fizike, teorij relativnosti, fizikalnih modelov superstrun, kognitivnih znanosti, ugotovitev kakšna neznanka je pravzaprav za nas vesolje, nekatere ugotovitve raziskav genetskega zapisa človeka, raziskav o evoluciji človeka in še kaj. Druga možnost je pa, da logično povežemo med seboj nekatere trende v naši družbi in ugotovitev ne more biti drugačna, kot, da v nedogled tako ne bo šlo.

 

Glede na to, kakšna so trenutno gibanja v naši družbi, ne bi smelo biti odveč medijem in šolstvu na poljuben in razumljiv način predstaviti te ugotovitve znanosti širši javnosti. Med drugim bi se pokazalo, da je vsak posameznik precej bolj sam odgovoren zase, kot se misli. Nekaterim to sicer ne bi bilo všeč, ker ne bodo mogli več kriviti samo drugih za svoje težave, drugi bi pa izkoristili to znanje, za izboljšanje svojega vse prej kot rožnatega položaja.

 

Bistvene ugotovitve bodo sicer enake tistim, ki so opisane v literaturi o osebni rasti in mnogi jih že uporabljajo za izboljšanje svojega položaja, večina pa zavrača, ker še ni bila predstavljena znanstvena, predvsem fizikalna osnova teh ugotovitev.

 

Verjetno je že očitno, da bo predstavitev poti znanosti do teh skoraj neverjetnih ugotovitev, prezahteven projekt za posameznika. Bela knjiga o šolstvu bi lahko bila začetek uvajanja teh ugotovitev v učne programe.

 

Predsednik države je v govoru ob dnevu državnosti leta 2008 zadolžil tudi politiko, da uporabi ugotovitve znanosti za reševanje aktualnih težav:

 

"Znanost ne daje avtomatičnih rešitev, ampak orodja, ki jih mora človek uporabljati s potrebno modrostjo. Trg ne zadošča. Na preizkušnji je sodobna politika, ki mora biti sposobna poiskati poti, ki bodo zagotovile preživetje človeštva in preprečile stranpoti, ki peljejo v njegovo uničenje. Dosegli smo stopnjo, na kateri smo sposobni in dolžni razmišljati o vsem tem."

 

Vendar ima politika manj možnosti za reševanje težav posameznika in družbe, kot se misli, zaradi ugotovitve, navedene v uvodni misli, kdo lahko spremeni svet. Še največ lahko naredi z izobraževanjem ljudi od vrtcev do upokojencev. S tem se bo sicer malokdo strinjal, pa vseeno, vlade so le projekcija miselnosti državljanov, vsako drugačno razmišljanje je podcenjevanje narave. Utemeljitev te teme bo prišla na vrsto v kakšni drugi temi, kjer bo govora o projekcijah zavesti.

 

Še ena stvar je, nad katero bi se lahko zamislili. Tisti, ki smo odraščali in živeli po 2. svetovni vojni v prejšnjem sistemu, ki ga nekatri imenujejo diktatura, smo živeli razmeroma lagodno v primerjavi s sedanjimi razmerami. Neka znana osebnost iz južne republike npr. samokritično ugotavlja, da v Jugoslaviji samo Slovenci živijo tako, kot si zaslužijo, vsi drugi živimo bolje. Ni bilo malo takih, ki so prihajali v službo, da bi se malo spočili za popoldansko delo na "fuš" ali na kmetiji, pisarniški delavci so tarnali; pisalna miza je hudič, je dila trda, vzglavja nič. Običajno je bilo, da snažilke niso kupovale čistil za domačo rabo, projektanti nismo kupovali papirja in svinčnikov, monterji niso kupovali vijakov če so jih imeli v službi kot potrošni materijal.

Poučen primer iz mojega podjetja iz tistih časov. Nek skladiščnik je, očitno z željo po nekaj več popularnosti, prijavil nekega vajenca, da je v skladišču ukradel vijake. (Takrat nas Adi Smolar še ni podučil, da je tovarne, ne šraufe treba krast). Zadeva je prišla celo na sodišče in kot priča je bil vabljen tudi nek starejši monter, stari maček, kot so takim rekli. Na vprašanje sodnika, kaj misli, ali je vajenec res ukradel vijake, je ta odgovoril, da ne ve, če je vajenec ukradel vijake, ve pa, da noben elektromonter ni kupil kablov za svojo hišo.

Krivično do mnogih bi bilo, če ne bi napisal tudi, da so pošteno delali za svojo plačo Vendar vseeno ne toliko, kot zdaj, ko mora masikdo delati precej več ur, kot jih dobi plačanih, če hoče obdržati službo. Pojmov, kot so stres na delovnem mestu, mobing, izgorelost, takrat nismo poznali.

Kljub vsemu se nam je standard dvigoval in kot delavci samoz napredkom samo pridobivali. Npr. prvo ena prosta sobota, nato vse, s časom regres, plačano malico, plačano pot v službo, nižji sloj družbena stanovanja z razmeroma nisko najemnino, otroški dodatek, imeli smo socialno varnost. In kaj smo kot delavci pridobili v demokraciji?  Tudi v prejšnjem sistemu smo vodilnim politikom očitali, da kradejo, vendar so bili pravi reveži v primerjavi s sedanjimi t. i. tajkuni. Sicer pa pravi eden od aforizmov Žarka Petana; nekateri kradejo, tisti, ki nimamo priložnosti, jih pa kritiziramo.

To je sicer del druge zgodbe, samo lahko smo šli ponoči ven brez strahu, da bomo končali na urgenci, na prireditvah, blagovnicah, državnih uradih, podjetjih ni bilo varnostnikov, za varnostne kamere nismo vedeli.

 

Pravzaprav takrat niti nismo tako slabo živeli, le zavedali se nismo tega. Nekaj podobnega bomo nekoč rekli za sedanji čas.

 

Ni namen tega odstavka kritizirati ali favorizirati neko družbeno ureditev, vsaka ima svoje dobre in slabe lastnosti. Namen je spomniti, da za svoje težave praviloma krivimo politiko ali družbeno ureditev, namesto, da bi se vprašali, kaj sami lahko naredimo za rešitev svojega problema.

Na prvih državnozborskih volitvah smo bili tako navdušeni nad kapitalizmom, da Socialistična stranka, ki bi bolj ščitila interese delavcev, ni dobila niti 5 % glasov, da bi prišla v državni zbor. Nekaj odgovornosti za sedanje razmere moramo zato prevzeti tudi sami.

S prejšnjo družbeno ureditvijo nismo bili zadovoljni, s sedanjo smo zgleda še manj. Morali bomo ugotoviti, kot nam je svetoval že dr. Drnovšek in še kdo, da bomo morali sami reševat svoje težave s tem, da delamo na svoji zavesti. Glede na to, da je zdaj v procesu evolucije naše družbe to na vrsti, je in še več bo na razpolago ustrezne literature, predavanj, delavnic.

 

Sicer so pa ljudje, ki se neprestano nad nečim pritožujejo, vedno bili. Na to kažejo tudi verzi pesnika Chamissoja, ki je pred 150 leti takole opisal njihovo tarnanje:

 

To je beda težke dobe!

To je težka doba bede!

To je težke beda dobe!

To je doba težke bede!

 

 

Nekaj predlogov znanosti, kaj bi lahko precej pripomoglo k boljšemu razumevanju našega sveta in naše vloge v njem v aktualnem trenutku:

 

-         Splošno sprejeti in predstaviti fizikalni model superstrun.

-         Točno definirati pojem neskončno.

-         Dati najpomembnejši fizikalni konstanti, svetlobni hitrosti, mesto, ki ji gre.

-         Ugotoviti zakaj ima vsak predmet, npr. kamen, okrog sebe svetlobo, če ga fotografiramo po Kirlijanovem postopku.

-         Ugotoviti kaj za nas pomeni ugotovitev, da ima človek, kot največji dosežek narave, neverjetno malo genov.

 

Mogoče še tale namig:

Einstein za svoja dela, ki so pomenila temeljit preobrat in napredek v fiziki, ni potreboval astronomsko dragih pospeševalnikov in laboratorijev, čas bi bil, da začnemo 100 let za njim uporabljati njegove "tehnologije". Pa tudi Nikoli Tesli, Carlu Seganu in še kateremu od raziskovalcev se ni zrolalo na stara leta, treba bo resno vzeti in nadaljevati njihove raziskave.

 

Matematično utemeljeni fizikalni model superstrun ugotavlja, da obstaja enajst dimenzij in ne samo štiri, kot je zdaj splošno sprejeto. To bi pomenilo, da morajo poleg našega, obstajat še drugi svetovi, sicer te dimenzije ne bi ničemur služile. Ta model bi morali sprejeti, sicer bomo v prihodnosti lahko samo gledali in nič razumeli, kaj se bo okrog nas dogajalo. Žitni krogi so že eden od znanilcev teh dogajanj.

 

Po zdaj veljavnem štiri dimenzionalnem modelu, so osnovni delci, ki sestavljajo atome in s tem tudi nas, iz nič. Ker po zakonu o ohranitvi mase in energije ne more nekaj nastati iz nič, nas fizikalno gledano ni. Ker se s tem verjetno ne bomo strinjali, se s tem avtomatsko ne bomo strinjali tudi z zdaj veljavnim štiri dimenzionalnim modelom.

Eden od naših paradoksov je, da rajši ostajamo pri fizikalnem modelu, po katerem nas ni, kot, da bi sprejeli model, po katerem smo, ki pa bi po drugi strani nekoliko načel naš človeški ego.

 

Verjetno bo toliko povdarjanja znanosti izpadlo kot pretiravanje, vendar imajo nekatere ugotovitve znanosti za nas velik pomen v tem trenutku in prihodnosti.

 

Za tiste z nekaj znanja o teorijah relativnosti, kvantni fiziki in teorijah superstrun, priporočam branje knjig Čudovito vesolje in Tkanine vesolja, napisal fizik Brian Greene. V knjigah ni govora samo o vesolju.

 

Za razliko od neolitskih civilizacij, ki so o naravi kar dosti vedele, se je naša oddaljila od nje z namenom, da se razvije znanost, ki nam omogoča da tudi razumemo in ne samo da vemo za kaj gre pri nekaterih težje razumljivih dogajanjih v naravi in v našem življenju. S tem razumevanjem dobimo precej močna "orodja" za reševanje naših težav in izboljšanje razmer v naši družbi. Če tega znanja ne bomo uporabili, je skoraj izgubljenih zadnjih 2.000 let naše zgodovine.

 

 

Domov