Opis nekaterih bolezni in primeri zdravljenja

O debelosti

Prekomerna teža sicer ni bolezen v pravem smislu te besede, je pa proces nastajanja podoben procesu nastajanja bolezni, po drugi strani pa predstavlja vedno tudi večji problem. Napisano ni v nasprotju z znanimi vzroki, premalo gibanja in neprimerna hrana, predstavlja le še nekaj dodatnih pojasnil.

Kot za večino bolezni, tudi za debelost velja načelo, vse je v glavi in to bo izhodišče za odpravljanje vzrokov za prekomerno težo.

Fiziološko gledano pri prekomerni teži limfni sistem ni čist, ne funkcionira. V osnovi je treba najprej očistiti in oživeti limfne kanale, da odplaknejo odpadne snovi in potem se lahko začne čiščenje celic. Problem limfnega sistema je blokada o strahovih. Obloge so zaščita, ki jo ustvarimo zaradi strahov, pa tudi zaradi pomanjkanja občutka varnosti raznih oblik, materialne in drugih. Npr. smo občutljivi in se bojimo, da nas drugi preveč prizadenejo.

Kanale limfnega sistema lahko čistimo z energijami meridijanov in energijo svetlobe ki gre po kanalih. Ta odplakne energetske nečistoče, ki jih moramo transformirati v svetlobo, sicer se vrnejo, ker jih vzorci pritegnejo. Potrebno je enako čistiti tudi kri in žile, ker sta obe tekočini pomembni. Strahovi se nabirajo v ledvicah, ki so z nadledvičnimi žlezami tudi del hormonskega sistema.

Obloge in celulit so različne stvari imajo pa podobno vlogo. Čisti se energetske blokade na poti kozmične in zemeljske energije ter limfni in krvni sistem. Premalo se zavedamo da prenašajo energije po telesu tudi fizični sistemi, predvsem krvni in limfni obtok in živčni sistem, ki ne smejo biti nikjer prizadeti. Zelo pomembna je vloga kisika kot hrane in vira življenja, vsaka celica ga mora dobiti dovolj za svoje potrebe. Če ga ne dobijo, odmirajo, se nabirajo kot smeti in to je celulit. Luknjice nastanejo zaradi odmiranja celic, blazinice pa zaradi deformacij celic v take, ki ničemur ne služijo. Do pomanjkanja kisika navadno pride zaradi slabšega delovanja pljuč, kot miselni vzorec pa to pomeni občutek, da ne zaživimo dovolj polno življenje. Lahko tudi podzavesten, če zavestno mislimo, da je naše življenje dovolj izpolnjeno, podzavestno pa vemo, da zmoremo več.

Odpravljanje odvečnih oblog je smiselno, ker s tem očistimo telo raznih odpadnih snovi, da izboljšamo pretočnost krvnega in limfnega sistema in s tem končno tudi pretok energij po telesu. Druga dobra stran je, da se znebimo nekaj slabe energije in ker za energije velja, da enako privlači enako, bomo zato potem vlekli nase manj slabih energij. Za obloge in celulit bi lahko rekli, da so materializirane slabe energije.

Po čiščenju telesa v tem smislu postanemo senzibilni za hrano v smislu zdrave hrane in za kvaliteto življenja nasploh. To se nanaša na obnašanje, delo in predvsem na odnose z drugimi. Nekaj problema prekomerne teže izhaja tudi iz napačne komunikacije v širšem smislu, za ta vzrok bi bila potrebna nekoliko širša razlaga, vezana tudi na še kakšen drug aspekt našega obstoja in življenja.

Vzrok za bronhitis pri majhnem otroku

Ko se otrok rodi, je še zelo povezan s svojo dušo in duhovnim svetom. Brez te povezave bi se v našem svetu počutil preveč izgubljen, ogrožen, kar bi otežilo njegov normalen razvoj. Dojenčki veliko spijo, kar se med spanjem odklopijo od materialnega sveta in se vračajo v za njih bolj prijazen duhovni svet. Kosti na vrhu lobanje so po rojstvu še nekaj časa razmaknjene ravno zaradi boljšega stika z dušo in duhovnim svetom preko 7. čakre.

Ko se otrok že nekoliko navadi na materialni svet, ki je zelo drugačen od duhovnega, se kosti združijo, kar pomeni manj povezave z duhovnim svetom, toda še vedno ne prekinjena. Zdaj se začne nekoliko bolj samostojna pot otroka v življenje v tem svetu. Začne razvijati svojo zavest s spoznavanjem svojega okolja preko petih čutov, ugotavlja, da so lastnosti našega materialnega sveta vztrajnost, neprebojnost in gravitacija, česar v duhovnem svetu ni, in še marsikaj. V tem času je poleg prisotnosti v materialnem svetu, pogosto hkrati prisoten tudi v duhovnem, le da ne zna še govoriti, da bi lahko opisal ta drugi duhovni svet. Nekaterim ta povezava ostane še dosti let in se je mogoče z njimi o tem, kaj vidijo, tudi pogovarjati. Neka ženska je rekla, da je še pri 10 letih videla poleg našega še en svet. Ker je o tem večkrat govorila mami, jo je mama enkrat peljala k okulistu.

Vsekakor se otrok zaveda, da je precej več, kot le nebogljen otrok, za katerega moramo odrasli skrbeti.

Bronhiji predstavljajo odnose z ljudmi, bronhitis pomeni, da nimamo dobrih odnosov z enim ali več ljudmi. Majhen otrok z bronhitisom sporoča, da nimamo pravega odnosa do njega, da ga obravnavamo samo kot majhnega, za samostojno življenje še nepripravljenega otroka, ne pa hkrati tudi kot odraslo dušo, ki je praviloma celo naprednejša in pametnejša od nas. Mogoče je kdo že opazil v pogledu otroka, ki še ne govori, kot da bi hotel reči, da smo mi neumni otroci in ne on. Do otroka moramo imeti torej nekako dvojni odnos. O raznih pojmih kot z odraslo osebnostjo, o stvareh, ki zadevajo zmogljivosti njegovega fizičnega telesa in možganov, pa kot z majhnim otrokom. O tem bo več napisanega v knjigi o vzgoji otrok, ki jo imam namen napisati. Tisti, ki se lahko pogovarjamo z dušami, dobimo neposredno od otrok informacije, kaj jim pri vzgoji in odnosu do njih ni všeč. Vsekakor so to stvari, ki si zaslužijo nekaj več pozornosti staršev.

Nekaj možnosti je tudi, da se na otrokovih bronhijih odražajo slabi odnosi v družini na splošno, o tem sem pisal na mojih spletnih straneh.

Za boljše razumevanje otrok so uporabne knjige Dotik večnosti, dobro opisan odnos otrok–starši, otrok–duša in še veliko uporabnega je v tej knjigi, to je ena od boljših knjig, kar sem jih prebral. Knjige Potovanje duš in Usoda duš, napisal psiholog Michael Newton na osnovi regresij. V njih opisuje življenje duš med življenji na Zemlji in njihove priprave na življenje v našem svetu. V knjigi Devet stopnic je opisan primer ene duše, ko se odloča za življenje na tem svetu in obdobje med nosečnostjo. V knjigah Pogovori z Bogom je dosti informacij, ki nam pomagajo razumeti naše življenje in s tem tudi otroka.

Kaj uporabnega za vzgojo otrok je tudi na teh straneh v temah Vzgoja otrok in Indigo in drugi napredni otroci, teh bo vedno več.

Možen vzrok za bolezni pljuč pri otrocih

Majhni otroci, nekje do šestega ali sedmega leta, so še precej povezani s svojo dušo in duhovnim svetom. Po načelu vse je v glavi, predstavljajo pljuča življenje v širšem smislu te besede. Posebno pri mlajših otrocih, dokler niso gibalno samostojni, so težave skoraj vedno sporočilo duše oziroma duhovnega sveta, v smislu, da nekaj z našim pojmovanjem njihovega sedanjega in življenja in življenja v prihodnosti ni v redu. Zavedati se je treba, da je napisane veliko literature o tem, kaj je življenje, zakaj smo na tem svetu in še pred 30 leti normalna vzgoja, je zdaj v marsičem preživeta.

Pri malo starejših otrocih obstajata dve možnosti za težave s pljuči. Ena možnost je, da je otrok precej zahteven in ker mu postavljamo meje, kar je prav, ker ga moramo pripravljati na življenje, ima občutek, da ne zaživi, ker ne more početi, kar hoče. Druga možnost je, da otrok ni zahteven, lahko celo precej potrpežljiv, v tem primeru smo pred bolj kompleksno nalogo.

Primer neke 4 letne deklice, ki ima večkrat težave s pljuči. Tole mi je povedala v komuniciranju na nivoju zavesti:

"Zakaj nas otrok ne učite zakaj smo prišli na ta svet. To, čemur vi pravite domišljija, je za nas realen duhovni svet, od kjer izhajamo. Še vidimo ali se spomnimo značilnosti tega sveta, ki je drugačen, kot ta materialen svet. Vi bi nas morali učiti, kaj v tem svetu lahko naredimo, za kar v drugem svetu nimamo možnosti in tudi zakaj naj bi to delali. Otroci smo zelo dojemljivi, odprti za predloge, ki pomagajo osmisliti naše življenje v smislu napredovanja kot osebnost, ustvarjalnost, učenje novosti, vendar ne v taki smeri, da bomo postali le orodje v rokah kapitala. Učiti bi nas morali pripadnosti skupnosti, tolerantnosti do drugih, o tem zakaj smo ljudje različni, o škodljivosti negativnih čustev, o pravilu kar seješ to žanješ."

Vprašal sem jo še kaj pogreša pri svoji mami glede vzgoje, naštela je za njen primer nekaj specifičnih stvari. Odgovori so na videz preveč pametni za otroka, samo vedeti je treba, da so otroci še precej povezani z dušo in da preko njihove zavesti govori tudi duša otroka.

Moj sin je videl in se pogovarjal z duhovnim svetom nekje do osmega leta. Za večino staršev bi bilo to le njihova domišljija in bi jo v njih verjetno zatrli, midva sva se pa o tem, kar vidi, velikokrat pogovarjala. Razlagal sem mu zakaj je pri nas drugače, kot tam, zakaj smo prišli na ta svet, ko umremo pravzaprav ne umremo, gremo samo spet nazaj tja. Ko je umrl moj oče, njegov dedek, se je z njim še naprej pogovarjal in zato umiranja ni jemal kot tragedijo. Mislim, da otroci še čutijo ali celo vidijo, kaj se zgodi, ko nekdo umre, razen če smo jih zelo prepričali, da nekoga ni več, ker je umrl.

Ko se kot duše odpravljamo na ta svet, si sami izberemo starše, glede na našo življenjsko nalogo. Mama od te deklice je prebrala kar nekaj literature o duhovnem svetu in pričakovala je, da bo to znanje pri njeni vzgoji tudi uporabljala. S to njeno boleznijo mami sporoča, kaj pri svoji vzgoji pogreša.

Napisano je bolj izhodišče za razmišljanje in učenje v tej smeri, uporabne knjige so Dotik večnosti, Potovanja duš, Usoda duš, Devet stopnic, Pogovor z nebesi. Kaj uporabnega se najde tudi na mojih spletnih straneh v temah Vzgoja otrok in Indigo otroci, pa tudi v mojih blogih.

Alzheimerjeva bolezen

Alzheimerjeva bolezen je posledica naše prevelike ločenosti od naše duše. Naša sedma kronska čakra in epifiza so naša povezava z duhovnim svetom, našim izvorom, našim bistvom. Naši geni določajo samo zelo osnovno zmogljivost, strukturo naših možganov. Geni naših možganov se od genov možganov šimpanza razlikujejo za manj kot en odstotek. Da so naši možgani že ob rojstvu otroka neprimerno zmogljivejši od možganov šimpanza, je zasluga duše, ki že med nosečnostjo razvija možgane in jih pripravlja na njeno življenjsko nalogo. Čeprav ne vedno, so težave z možgani lahko tudi posledica naše odtujitve od duhovnega sveta, našega izvora. Če naš izvor, duša ne vidi naše pripravljenosti prisluhniti svojemu notranjemu čutu, vesti, zapisani nekje v naši podzavesti, nas duša na to lahko opozori tudi tako, da zmanjša energetsko podporo našim možganom. Alzheimerjeva bolezen, ki je tako manifestacija našega oddaljevanja od duhovnega sveta in izgube stika s tem svetom, sporoča, da zgubljamo stik s svojim izvorom, z duhovnim svetom, kjer smo pravzaprav doma.

Najpozneje ko gremo v penzijo oziroma, ko dobimo vnuke, je čas, da se začnemo spraševati o svojem življenju. Ali kot je bil precej oster Platon, če se ne sprašuješ o svojem življenju, ni vredno, da ga živiš. Mišljeno je o smislu življenja, gledano iz stališča našega izvora, večnosti duše in ne toliko iz stališča našega fizičnega aspekta, fizičnega telesa in njegovega uma.

Te bolezni, kot tudi nekaterih drugih, je vedno več, ker se vedno bolj oddaljujemo od tega, kar pravzaprav smo. Ali kot pravi Rudi Kerševan; odkar je človek izumil denar, je pozabil na pravega Boga in si kupil druge. Pa tudi obdobje v naši evoluciji je tako, da bo potrebno počasi spoznavati kdo smo, od kot prihajamo in zakaj smo na tem svetu. V tem pogledu so bile neolitske civilizacije pred nami.

Kot na mnoge druge, se tudi na to bolezen navezujejo opisi bolezni Louise Hay, Barbare Brennan in še mnogih s podobnimi pogledi. Naš življenjski načrt, cilj, smisel življenja, zapisan nekje v naši podzavesti, se pogosto zelo razlikuje od tega, kar ljudje pojmujemo kot smisel življenja. Zakaj ljudje zavestno ne vemo za ta načrt, čeprav bi lahko vedeli? Zakaj se ne spomnimo duhovnega sveta, prejšnjih življenj, vsega, kar imamo v svoji podzavesti, zavesti duše. Obstajajo tehtni razlogi za to, o tem v kakšni drugi temi.

Nimamo vsi enakih življenjskih načrtov. Alzheimerjeva bolezen opozarja predvsem tiste, ki imajo v svojem življenjskem načrtu v zadnjem obdobju življenja spoznati sebe, svoje bistvo, svoj izvor in tega ne naredijo. Končno nam to spoznanje lahko zelo olajša naš odhod iz tega sveta in prehod v nov, drugačen svet. Prihajajo boljši in slabši časi. Boljši za tiste, ki se učijo in raziskujejo kaj je življenje in slabši za tiste, ki mislijo, da so sami sebi dovolj in da je življenje samo sebi namen.

Še veliko se moramo naučiti o tem, kaj je življenje, smiselno je iskati odgovore, pojasnila, dodatne informacije o stvareh, ki jih ne razumemo oziroma za nas niso sprejemljive, da ne bi bila naša prisotnost v materialnem svetu le zamujena priložnost.

Tumor na pljučih

Je prišla ženska srednjih let iz sosednje države s tumorjem na pljučih. Prvi lažji namigi o vzrokih so bili; vnesti več sonca v življenje, razmišljanje, da so ženske samo služkinje ostalim družinskim članom je treba opustiti, ker ustvarja slabe energije, otrokom pustit več svobode odločanja, potrebujejo tudi izkušnje, ne samo vse prav narediti.

In druga malo zahtevnejša naloga:

Zaspala si v življenju, življenje je zate postalo rutina, enaka opravila ponavljajoča se iz dneva v dan. To ni življenje, življenje je vnašanje sprememb vanj, napredovanje, ozaveščanje novih stvari, veseliti se življenja, dogajanj v njem, vnašati v življenje taka, ki nas veselijo. Življenje ne more biti samo breme, ampak tudi sprostitev, razvedrilo in ne nazadnje tudi učenje. V tem času je možnosti za učenje in napredovanje nešteto, ni prav, da gredo te možnosti mimo nas. Prebuditi se, vzeti v roke knjige in internet, širiti svoja obzorja in dobivati nova znanja. Postati nekaj, kar do sedaj nismo bili je eden od ciljev, smislov našega življenja. Vse v naravi nečemu služi in tudi naše življenje ni samo sebi namen.

S to oceno se je strinjala in ko sem ji predlagal, kako lahko v svojem poklicu napreduje, v smislu teme Vizije mladih na teh straneh, je nabavila knjige iz svojega področja in se začela učiti, skoraj, kot da se za svoj poklic na novo uči. Z mojega stališča gledano je problem njene bolezni praktično že rešen.

Ko preveč samozavesti škodi

Prišla je profesorica z rakom na rodilih, na priporočilo nekoga, ki je na ta način rešil svoj večji zdravstveni problem. Že na začetku je rekla, če se ona nekaj odloči, to tudi naredi in tako namerava premagati tudi to svojo bolezen. Pri meni se je oglasila le, če je imela v Ljubljani kakšne opravke, včasih po desetih dneh, včasih po enem mesecu, kar je kazalo na to, da tega načina zdravljenja ne jemlje preveč resno. Stanje je bilo že kar resno, odločitev zdravnikov je bila odstraniti rodila kot izvor raka in potem še šest kemoterapij da bi poskusili uničiti metastaze.

Za vzrok za njeno bolezen sem dobil odgovor, da bi morala pri ustvarjalnosti bolj naprej s časom. Precej je razgledana, dosti je potovala po svetu in v šoli je imela kar nekaj vpliva. Marsikaj, kar je videla po svetu ni mogla razumeti, npr. bogastvo in revščina na enem kupu in še marsikaj. Njeno življenje je bilo zamišljeno tako, da bi v knjigah, ali kako drugače, poiskala odgovore na ta vprašanja in potem to znanje in izkušnje posredovala učencem in drugim učiteljem. Ko sem ji omenil, kaj je okvirno vzrok za njeno bolezen, je to ni preveč zanimalo, mojih spletnih strani o tem, kaj so bolezni, tudi ni prebrala. Preveč je bila prepričana, da bo tako, kot vse druge ovire v življenju, lahko premagala tudi to svojo bolezen. Pri tem se ni zavedala neke ovire, ki jo je nosila v sebi že od otroštva.

Kmalu je zaradi slabšanja stanja morala v bolnico, prebava niso več prenesla nobene hrane, kar je telo potrebovalo, je dobivala preko infuzij. Kljub takemu stanju so se zdravniki odločili še za eno kemoterapijo, iz česar je mogoče sklepati, da je njena bolezen še napredovala. V pogovoru na nivoju zavesti sem jo vprašal, kaj je bilo zanjo v življenju moteče, kaj jo obremenjuje, ker so zamere precej močan dejavnik pri nastanku raka. Omenila je, da jo sodelavci zaradi njene razgledanosti in znanja niso nič bolj cenili, da je v kolektivu sama individualnost, nič kolektivnega dela. Kar zadeva razmere v svetu na splošno, pa ne razume, zakaj izobraženi ljudje, ki imajo tudi materialno moč, ne naredijo kaj več za izboljšanje razmer v svetu. Ker je teža bolezni sorazmerna teži sprememb, ki jih moramo za ozdravitev vnesti v življenje, so bili moji odgovori na te njene pripombe, na precej zahtevnem nivoju. Nadaljeval sem s pogovori z njo na nivoju zavesti, to je bilo največ, kar sem lahko zanjo takrat naredil.

Ko sem naslednjič začel pogovor z njo, je bilo prvo, kar je rekla, kako težko je odpreti svojo dušo. Seveda ni težko odpreti duše za naše vrednote, problem je odpreti se za to, kar je v takih okoliščinah aktualno, to so naše slabosti. Kot eno od svojih slabosti je omenila, da je bolj zviška gledala na svoje sodelavce. Sodelavci so seveda to čutili, opazili in zaradi tega je niso toliko cenili, kot je pričakovala. Zdaj ve, da je bil odnos sodelavcev do nje logična posledica njenega obnašanja, miselnosti in da drugače ni moglo biti. Zdaj, ko ima dovolj časa za razmišljanje, si postavlja razna vprašanja. Eno od njih je, zakaj se ljudje ne vprašamo, ko nam gre kaj narobe, zakaj se nam to dogaja, namesto da že kar refleksno obtožimo druge za svoje težave.

Tema naslednjega pogovora so bila njena potovanja po svetu. V prvem pogovoru je rekla, da ne razume, da se v sedanjem času dogajajo po svetu stvari, kot so se pri nas v fevdalizmu, ko ljudje trdo delajo pri posestnikih za golo preživetje, da zaposleni v hotelih, tudi kjer je stanovala, delajo cel dan za denar, ki bi mu težko rekli plača, da so jih z barkami in čolni prevažali po rekah in jezerih tako slabo napravljeni ljudje, da je bilo očitno, da kaj dosti več, kot za hrano ne zaslužijo.

Zdaj razmišlja drugače. Pravzaprav tudi sama ni bila dosti boljša od posestnikov, lastnikov hotelov in drugih delodajalcev. S tem, ko je plačevala nizke cene za bivanje v hotelih, za prevoze, za hrano, je tudi na nek način izkoriščala stisko ljudi, ki so morali od nečesa živeti. Delodajalci so brezposelnost izkoriščali, da so lahko z nizkimi cenami privabljali turiste. Ona bi morala te storitve plačevati sorazmerno njenemu standardu, njenemu zaslužku, seveda ob upoštevanju tudi kvalitete njihovih storitev. V hotelih z dovolj visokim standardom bi morala npr. dati sobarici še kaj denarja, prevoznikom bi morala plačati toliko, kot za ustrezen prevoz pri nas, hrano na tržnici bi morala plačati toliko, kot bi za enako plačala pri nas. S tem bi pokazala, da ima enak odnos do tistih, ki jim daje delo, kot ga pričakuje ona od svojih delodajalcev.

Zanimiv način razmišljanja, kakršen bo za nas verjetno še nekaj časa tuj, vendar gotovo le samo še nekaj časa. Pritožujemo se nad odnosom delodajalcev do nas, hkrati se pa v podobnih okoliščinah obnašamo podobno. Ko so bile l. 2010 v Ljubljani delavske demonstracije, je govoril tudi nek fant, star okrog 28 let. Med drugim je rekel, če se mi ne zmenimo za tisoče ljudi, ki vsak dan umrejo od lakote, kako lahko potem pričakujemo od delodajalcev, da bodo delili z nami kaj več kot samo najnujnejše, kar morajo. Ta govor sem posnel in objavil na Youtube, vendar se je ta fant oglasil in ni želel biti na spletu, zato sem posnetek odstranil. Nanj sem se spomnil, ker je razmišljal podobno kot zdaj profesorica, v duhu naše nove, na drugačnih vrednotah zasnovane skupnosti. Ali kot je zapisal Srečko Kosovel v Integralih; v novi dobi bo vsak delavec človek in vsak človek delavec.

Po nekaj mesecih je njeno telo precej na hitro in nepričakovano odpovedalo, tudi glede na to, da je bila precej optimistična in v razmeroma dobrem psihičnem stanju. Ker za zavest čas ne obstaja, nima začetka in konca, ona na tem nivoju še vedno obstaja in lahko v našo kolektivno

zavest vnaša to, kar bi morala kot človek učiti učence in ljudi okrog sebe.

Poleg zgoraj navedenega, so jo bremenila, hromila tudi neka dogajanja iz otroštva in tudi prispevala k temu, da se je stvar končala tako, kot se je. Take stvari se rešujejo v regresijah, to je vračanju v preteklost na nivoju zavesti, so pa te metode še premalo poznane širši javnosti, tako da se zaenkrat še malo uporabljajo.

Pogovori na nivoju zavesti potekajo za sogovornika na nivoju podzavesti in se jih na zavestnem nivoju ne zaveda. Se pa tudi na podzavestnem nivoju sam odloča o čem bo govoril, praviloma isto, kot bi govoril v običajnem pogovoru, le da je v podzavesti veliko in formacij, ki se jih zavestno ne spomnimo več.