Širše zavedanje

Ta tema je skrajšano poglavje iz tega področja iz knjige, zato se mogoče ne bo najbolje vklopila v koncept teh strani.

Ena večjih pomanjkljivosti naše civilizacije je v tem, da smo svoje zavedanje zožili na samo tisti del nas in narave, ki ga zaznavamo s svojimi petimi čuti. Iz določenih razlogov smo izgubili stik z okoljem in naravo na ravni povsod prisotne zavesti in tudi s svojo podzavestjo, s tem pa tudi intuitivno zaznavanje oziroma šesti čut, kot jo tudi imenujemo. Ta nam je nekoč dajala občutek, kako je v raznih okoliščinah smiselno ravnati in nam je bil tako neke vrste vodnik v življenju.

Še neolitske civilizacije so intuitivno zaznavale in vedele o nekaterih vidikih narave veliko več, kot vemo zdaj mi. Poleg zavedanja o večdimenzionalnosti človeka in vse narave, so imeli tudi zavedanje o povezanosti in vzajemnem vplivu tako človeka z naravo, kot tudi vsega v naravi. TAO uči: ničesar ne more narediti človek, ne da bi to vplivalo na vse v vesolju, nič se ne more zgodit v vesolju, ne da bi to vplivalo na človeka.

So pa zaradi pomanjkljivega znanja na nekaterih področjih, nekatera vedenja o naravi te civilizacije za naše pojme nekoliko nerodno interpretirale. To in dejstvo, da mi teh znanj zdaj nimamo, je razlog, da pogosto za njihove predstave o nečem rečemo: "mislili so . . ."

To širše zavedanje o naravi, človeku in življenju jim je med drugim omogočalo tudi bolj razumski, manj čustven in s tem manj stresen način življenja. O tem več v temu namenjeni temi, tokrat nas bolj zanima, kaj širše zavedanje za nas pomeni v smislu dobivanja in izmenjave informacij in s tem novih spoznanj o nas, našem življenju in naravi, katere neločljiv del smo.

Večina živali komunicira med seboj tako, da so posamezne živalske vrste povezane med seboj na ravni njihove zavesti, kar jim omogoča izmenjavo informacij. Obseg teh informacij je omejen predvsem na tiste, ki jih potrebujejo za preživetje in za opravljanje svoje naloge v naravi, odvisen pa je tudi od razvitosti posamezne živalske vrste. Takšnemu načinu izmenjave informacij bi lahko rekli tudi telepatsko komuniciranje. Primer bi lahko boli pajki, ki spletejo geometrijsko tako pravilne mreže, ne da bi se tega posebej učili, kot bi jih človek brez pripomočkov težko narisal.

Tudi človek je ob svojem nastanku še komuniciral na ravni zavesti s svojo vrsto, pa tudi do neke mere z vso naravo. Tako je npr. dobil občutek, idejo, kje v naravi bi lahko našel hrano, vodo, primeren kraj za bivanje.

Ljudje smo dolgo živeli v skupnostih, ki so zagotavljale kar nekaj varnosti posamezniku skoraj ne glede na njegove sposobnosti. Zaradi razlogov, opisanih v temi o čustvih, so skupnosti razpadle na družine. Začelo se je tako, da so se v skupnostih nekateri počutili sposobnejši od drugih in so začeli razmišljati o tem, da bi lahko imeli več kot drugi. Tako misleči moški in ženske so se začeli ločevati od skupnosti in ustanavljati svoje skupnosti, družine.

Te svoje sebične namere so seveda hoteli skriti pred drugimi. Posledica tega je bila, da so podzavestno okrog sebe postavili kot neke vrste zaslon, zaveso. Ta je preprečevala, da bi lahko drugi zaznavali njihovo miselnost, je pa tudi njim preprečevala dobivanje in izmenjavo informacij iz skupne zavesti. To je pomenilo oženje zavedanja človeka samo na informacije, dobljene s pomočjo petih čutov, to je samo na materialne razsežnosti narave.

S tem je bilo tudi konec telepatskega sporazumevanja in človek je moral iznajti drugačen način komuniciranja. Iznašel je govor, z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, s katerim pa je lahko tudi skoraj po mili volji lagal.

Glede na količino informacij, ki jih lahko zaznamo, dobimo na ravni zavesti, je govor zelo omejen način komuniciranja. Glede na to, da za zavest ni časa, lahko praktično v trenutku dobimo toliko informacij, da porabimo kar nekaj časa, da jih analiziramo, ozavestimo.

Pa tudi ubesediti je vse tako dobljene informacije včasih težko, ker zmanjka izrazov za opis v našem svetu manj znanih ali neobstoječih okoliščin.

Te sposobnosti je mogoče spet pridobiti s tem, da dvignemo svojo zavest na primerno raven. To okvirno pomeni, da gremo po obratni poti, kot smo šli ob razpadu skupnosti. Ne gledamo samo na svojo korist, smo lahko kot osebnost odprti, kar pomeni, da se nam ni treba skrivati za raznimi maskami. Da pa to lahko uresničimo, moramo biti dovolj pozitivno naravnani, tudi v mislih, kar pomeni, da nimamo slabih namenov, nismo zavistni, škodoželjni, posesivni itn, nekako to kar zajema naša osebna rast.

Posebnega pomena za razvijanje teh sposobnosti je zavedanje o pripadnosti enosti, zavedanje, da smo na ravni zavesti vsi eno in znotraj te ene zavesti ima vsako bitje, entiteta, določeno avtonomijo, pomembna ugotovitev (A. Einstein, E. Schroedinger), ki se bo še ponavljala. Ker je naš svet neke vrste projekcija zavesti in ker ne more biti projekcije brez projektorja, ima vse, kar obstaja, od največjih struktur v vesolju, do osnovnih delcev, zavest oziroma neke vrste zavedanja in vse med seboj stalmo izmenjuje informacije. Ta naša povezanost z enotno zavestjo, pravimo ji tudi univerzalna zavest, (zavest univerzuma), nam daje velike možnosti, potencijale, lahko nam pa povzroči precej težav, predvsem, če preveč negativno razmišljamo.

Možnost širšega zavedanja nam daje čut, občutek za ljudi, več intuicije, ki nam omogoča predvideti, začutiti potek določenih dogodkov, več občutka katere odločitve so za nas bolj smiselne, bolj učinkovite meditacije in še kaj.

Širše zavedanje bi lahko bila ena od motivacij za delo na svoji osebnosti, ki ni, kot se pogosto misli, nekaj prirojenega in nespremenljivega.

Človek s slabimi nameni ne more biti odprt za ozaveščanje informacij, dobljenih na nivoju zavesti. Živali takšnih namenov nimajo, zato tudi s tovrstnim komuniciranjem nimajo težav. Potrebno je še dodati, da se moramo znebiti tudi takih ovir, kot so prepričanja, da mi tega ne zmoremo in drugih podobnih negativnih miselnih predstav o sebi.

V angleškem jeziku se stanje širšega zavedanja imenuje transcendenca, meditacija, namenjena doseganju tega stanja pa transcendentalna meditacija. V našem jeziku za transcendenco še nimamo ustreznega izraza, zato je v tej knjigi to stanje zavesti opisano kot širše zavedanje.

Transcendentalna meditacija je na zahodu že dobro raziskana in ugotovljenih je veliko njenih pozitivnih učinkov. Če se npr. v nekem kraju ali mestu ukvarja s tovrstno meditacijo en odstotek prebivalstva, je v tem kraju občutno manj kot v drugih krajih kriminala, bolezni, nasilniškega obnašanja, brezposelnosti in drugih neprijetnih plati našega življenja.

Če pa je v meditacji dosežena tako imenovana transcendenca, to je občutek, da je zavest samo ena, je za omenjene rezultate dovolj že majhen del odstotka meditantov.

V stanju širšega zavedanja se zavemo, kakšen vpliv imajo na naše življenje in našo okolico, ne samo naše besede in dejanja, ampak tudi ali celo predvsem naše misli, osebnost, zavest, naš odnos do sebe, do drugih ljudi in vse narave. Življenje vidimo v povsem drugi luči, naenkrat niso vsi razen nas krivi za naše težave, še več, vidimo lahko celo, da jih mi drugim povzročamo, ne da bi se tega sploh zavedali.

Ker smo preko zavesti, ali bolj točno podzavesti, našega nezavednega dela povezani z drugimi ljudmi, predvsem v našem okolju, se tudi na njih prenaša naša vedno bolj pozitivna naravnanost. Deluje nekako v smislu, da se sprašujejo, če njihovo ravnanje mogoče kdaj le ni ravno primerno. Na njih je potem, da se odločijo, kaj bodo naredili. Vsak človek ima kar nekaj svobodne volje in mi neposredno ne moremo vplivati na odločitve drugih.

Nekako po tem principu deluje tudi transcendentalna meditacija. Skupina, ki meditira, intenzivno oddaja v okolje pozitivne misli in tako se dosežejo prej navedeni učinki te meditacije.

Smiselno bi bilo organizirati čim več skupin za to nezahtevno meditacijo, ker bi s tem dosegli več, kakor s precejšnjimi finančnimi vlaganji v kvaliteto našega življenja.

Ker imamo v sebi vgrajeno težnjo po evoluciji, v sedanjem obdobju to pomeni težnjo po napredovanju kot osebnost, je vpliv pozitivnih ljudi oziroma njihovih zavesti na okolje kar precejšen in to pojasnjuje, zakaj meditacije in stanja širšega zavedanja tako pozitivno vpliva na okolico.

Ne smemo pa pozabiti še na druge dejavnike, ki usmerjajo krivuljo kvalitete našega življenja navzdol, zato ne moremo pričakovati, da bodo samo meditacije rešile vse naše probleme in probleme naše družbe.

Kaj stanje širšega zavedanja pomeni za človeka, bi težko bolje opisal kot slavni fizik in mislec, ki mu to področje očitno ni bilo tuje, zato ponavljam njegovo misel:

"Človeško bitje je del celote, imenovane univerzum, del, omejen v prostoru in času. Svoje misli in doživetja doživlja kot nekaj ločenega od ostalega, to pa je neke vrste optična prevara, iluzija njegove zavesti. Ta iluzija predstavlja za nas neke vrste zapor in nas omejuje na osebne odločitve in na občutke do samo majhnega števila oseb, ki so nam najbližje. Naša naloga mora biti, da se osvobodimo tega zapora in da širimo krog svojih občutkov, tako da bodo objeli vsa živa bitja in vso naravo v vsej njeni lepoti."

A. Einstein

Ni moglo biti drugače, kot, da je po tem spoznaju postal tudi humanist in filozof.

Zanimivo razmišlja o govoru, kot nadomestilu za komuniciranje na ravni zavesti, mojster številk, dober poznavalec stvari in življenja, Bertrand Russell. Zelo cenim njegov velik prispevek k odkrivanju skrivnosti narave in življenja.

"Iz skupnih dejavnosti, v katerih sodelujejo družbene skupine, se je razvilo tisto sredstvo obveščanja, ki mu pravimo govorica. Njen temeljni cilj je usposobiti ljudi, da se lahko lotijo kakšne skupne naloge. Predvsem gre torej za sporazum. Njen izvor je dejstvo, da se s sporočanjem ljudje slednjič le sporazumejo, čeprav morda samo o tem, da se niso sporazumeli. Ko je pri naših prednikih prišlo do nesporazumov, so si nedvomno pomagali tako, da so pomerili svoje moči. Če spraviš svojega sobesednika s poti, ti ta ne ugovarja več.

Včasih pa so ubrali tudi drugo pot: nadaljevali so razpravo o določeni stvari, namesto da bi uporabili silo. Po tej poti sta šli znanost in filozofija. Bralec naj sam presodi, koliko smo v tem napredovali od prazgodovinskih časov dalje."

Napisano na temo je, kar zadeva komuniciranje na ravni zavesti, le poenostavljen prikaz nekaterih možnosti, ki jih imamo na precej kompleksnem in zanimivem področju širšega zavedanja. Pomaga pa pojasniti način delovanja nekaterih manj znanih pojavov, npr. telepatija, jasnovidnost, šesti čut, regresije. Je lahko izhodišče za nadaljnje delo, raziskovanje in napredovanje na tem področju.

Meditacija, opisana na teh straneh je le ena, ki se je pokazala kot uporabna v te namene, vsak si lahko zase poišče ali izmisli tako, ki mu najbolj ustreza.

Niso pa meditacije in stanja širšega zavedanja edini način, da pridemo do za življenje potrebnih informacij in če nekdo ni ravno doma na tem področju, se zato ne sme počutiti, da je v nečem občutno na slabšem. Vsak je s svojim življenjem dobil tudi potrebna orodja in svojo pot do vsega, kar v življenju potrebuje.