|
Za začetek Namen teh strani je okvirno predstaviti človeka
kot celoto, človekovo telo, vključno z nekaterimi njegovimi manj znanimi
razsežnostmi, predstaviti kakšna je povezava, vpliv med našim umom, zavestjo,
osebnostjo in našim fizičnim telesom in s tem posredno in neposredno tudi na
naš planet, kakšna je vloga, smisel našega obstoja in življenja v tem svetu
in ne nazadnje tudi, kaj je sploh smisel obstoja našega sveta. Gonilo vseh dogajanj v vseh dimenzijah je
namen. V našem materialnem svetu namen deluje preko zavesti. Za nas ljudi bi
rekli, če hočemo karkoli narediti, moramo prvo imeti namen to narediti.
Zavest bo potem s pomočjo možganov poiskala način, kako zamisel realizirati,
fizično telo pa poskrbelo za izvedbo zamisli, namena. Podobno velja za vsa dogajanja v naravi, le
da največkrat vanje nismo neposredno vključeni ljudje z našimi možgani in
fizičnimi telesi. Narava ima druge mehanizme za svoje delovnaje. Imamo pa
posredno ljudje s svojo zavestjo vseeno velik vpliv na dogajanja v naravi,
zaradi razmeroma visoke stopnje svobodne volje in sposobnosti ustvarjanja.
Celostno gledano človek nima odločilnega vpliva na dogajanja v naravi, ima pa
veliko vpliva na tista dogajanja, ki so odločilna za možnosti za naše
preživetje v naravi. V tem kontekstu je potrebno gledati tudi na
podnebne spremembe in segrevanje Zemlje, količina toplogrednih plinov v
atmosferi nima odločinega vpliva nanje. Odgovor na to vprašanje je preveč
kompleksen, da bi ga bilo mogoče razložiti v nekaj stavkih, za to je na teh
straneh predvidena tema o naravi. Namen
prepleta vsa dogajanja na vseh ravneh. Glavni namen dogajanj v naravi so
spremembe in ker naj bi te potekale v pozitivni smeri, bi jim lahko rekli
tudi evolucija. Namen evolucije je ustvariti naravo, skupaj
s človekom, ki bo čim manj v nasprotju sama s sabo, ali drugače, v harmoniji
sama s sabo. In to je tudi glavni namen evolucije človeka. Harmonija samega s
sabo, kar je pogoj za harmonijo z drugimi pripadniki naše družbe in končno
tudi vse narave. Prostor in čas obstajata samo v našem
fizičnem, materialnem svetu, zato mu fiziki pravijo tudi prostorsko časovni
kontinuum. Na ravni namena, zavesti, v nematerialnem svetu čas ne obstaja in
na tej ravni je mogoč okviren vpogled v cilj evolucije. Naš način razmišljanja in dojemanja
dogajanj v našem svetu je prilagojen okoliščinam, v katerih je nastal,
prostoru in časi in skoraj težko si predstavljamo dogajanja brez, da bi
obstajal čas. V prvi epizodi v seriji Deep Space 9 iz
Zvezdnih stez je nasproten primer. Jake, ki živi v brezčasovnem svetu,
nikakor ne more razumet Benjamina iz našega sveta, ki čas ima, ko mu ta hoče
razložit neke stvari. Do tega cilja so odprte mnoge poti,
možnosti, okvirno so nam nakazane samo nekatere možne smeri. Poti same so precej odvisne od glavnih
akterjev evolucije, to je nas ljudi, kot edinih bitij v naravi s svobodno
voljo in sposobnostjo ustvarjanja. V tem smislu je tudi za naravo vloga
človeka zelo pomembna. (Zato narava ne bo dovolila, da preveč zabluzimo,
rajši nam bo odpovedala gostoljubje). Vse druge oblike življenja v naravi
imajo bolj ali manj rutinske, ponavljajoče se naloge. Glede na trende dogajanj v naši družbi,
verjetno ne bo težko ugotoviti, da je pred nami še težka pot. Namerno nisem
napisal dolga, ker nam narava ne daje več veliko časa, da naredimo nekaj
odločilnih korakov v smeri harmonije
samih s sabo in s tem z vsem, kar obstaja. Narava ima tudi svojo evolucijo,
ki je tesno povezana z vplivom planetov in zvezd nanjo in ne more v nedogled
čakala na naše odločitve in aktivnosti v smislu naše evolucije. Pogoji za življenje z nasprotji v sebi,
(težnja po življenju brez težav npr. in hkrati odpor do tega, da naredimo za
to potrebne spremembe pri sebi), bodo vedno težji. Evolucija narave in z njo tudi nas je
vsklajena z astrološkim vplivom planetov in zvezd na naš planet in jo je z
analizo teh vplivov tudi mogoče okvirno predvideti. Človek ima v sebi vgrajeno težnjo po
napredovanju. Je pa po drugi strani lastnost naše zavesti tudi nekaj odpora
do sprememb, z namenom, da ne bi prehitro vse informacije sprejli za dejstvo,
kar bi lahko v določenih primerih v nas povzročalo zmedo. Ta odpor do sprememb mnogi spotenciramo in
tudi iščemo zanj razne izgovore, z namenom, da nam ne bi bilo potrebno
spreminjati sebe, svoje miselnosti, osebnosti. (in se s tem odpovedati
nekaterim privilegijem, ki jih sicer zahtevamo zase zaradi naših
"normalnih" slabosti.) Nekaj težav imamo z načelom dvojnosti. V
našem svetu namreč ne obstaja nič, kar nima svojega nasprotja, to je
ugotovila tudi že kvantna fizika in te ugotovitve nima smisla zanikati.
Problem je v tem, da to velja tudi za nas, za našo zavest, kot naše bistvo.
To pomeni, da za nas ne obstaja nekaj, kar v naši zavesti nimamo hkrati tudi
svojega nasprotja. To je poskusil razložit že grški filozof
Heraklit pred 2.500 leti na primeru poti v hrib. Rekel je, da na hribu ista
pot vodi navgor, kot navzdol in če hribu odvzamemo pot navzdol, tudi poti
navzgor ne bo več. Ali drugače, ne moremo biti npr. srečni, če
nismo enkrat izkusili, ozavestili tudi nesreče, ne moremo ceniti zdravja, če
v svoji zavesti nimamo izkušnje bolezni in podobno. To je tudi delni odgovor
na vprašanje, zakaj je narava ustvarila tudi bolezni, negativna čustva in še
nekatere druge neprijetne spremljevalce naših življenj in končno tudi fizično
smrt, saj ta za zavest samo ne obstaja. Opredelimo, označimo, pojmujemo ali zaznamo
lahko nekaj samo, če obstajajo tudi razlike oziroma nasprotja tega. Če npr.
ne bi bilo nikjer teme, nihče nebi govoril o svetlobi, bila bi povsod nekako
samoumevna. Če bi bila temperatura vedno in povsod enaka, npr. naša telesna,
pojem temperatura sploh ne bi obstajal, ker se ne bi zavedali, da toplota
sploh obstaja. Pa vendar brez temperaturnih razlik življenje na Zemlji ne bi
bilo mogoče. Ne bi bilo npr. kroženja zraka v naravi, to prinaša v oblakih
vodo, ki izhlapi iz morij in oceanov in pada kot dež na kopno. Kopno bi se
izsušilo in življenje na njem ne bi bilo mogoče. Vse vrste energij se lahko pridobiva samo zaradi
nekih razlik. V vodnih elektrarnah npr. zaradi višinske razlike vode, ki pada
na turbine, v termoelektrarnah zaradi razlike v pritisku pare na vstopu in
izstopu iz turbine, v bencinskem motorju zaradi razlike v pritisku nad batom
in pod batom motorja, električna napetost je posledica razlike električnega
potenciala med pozitivnim in negativnim polom. Ali kot se temu fizikalno reče: zato, da se
lahko nekaj dogaja, da se lahko opravi neko delo, je potrebna razlika
potencialov. Pomembna ugotovitev, ker je dvojnost, razlika, nasprotje, poleg
tega, da je izvor energije, tudi gibalo našega razvoja, napredka, evolucije. Nekako bi lahko ugotovili, da je naš cilj
doseči harmonijo v sebi, pot do tega cilja je pa praviloma precej razglašena. Razglašenosti, napetosti, dilem,
nelogičnosti, delovanja proti sebi v mislih, besedah ali celo dejanjih je
bilo do zdaj v nas in naši civilizaciji dovolj, zdaj je na vrsti uglaševanje. Nekoliko težav evoluciji povzroča v
zahodnem svetu miselnost, da je smisel življenja biti uspešen v ekonomskem,
materialnem smislu. Pot do takega smisla življenja je, razen redkih izjem,
prej pot do notranje razglašenosti, kot harmonije. Človeška lastnost, da, ko
imaš veliko, hočeš imet še več, je kot kronična bolezen, ki jo je težko zdraviti.
Ta "bolezen" je tudi pripeljala do globalne gospodarske krize, ki
ji za zdaj še ni videti konca, do krize moralnih in etičnih vrednot,
stopnjevanja agresivnosti, kriminala in drugih negativnih trendov v naši
družbi. Ker imamo v sebi vgrajeno težnjo po napredovanju,
evoluciji, gremo pa dejansko bolj v nasprotno smer, so posledice teh
nasprotij v nas pogosto depresije in druge bolezni. To pojasnjuje tudi, zakaj
so se začele depresije in druge bolezni v svetu občutno stopnjevati v času
visoke gospodarske rasti in razmeroma visokega materialnega standarda. Marsikdo bo v težavah, ker se mu bo rušilo
to, za kar je živel, materialno bogastvo in bo moral svoje življenje
prevrednotit iz materialnih v duhovne dobrine. Verjetno ni treba posebej omeniti,
da marsikdo tega ne bo zmogel. Čas bo pokazal, da duhovnost le niso neke
čudne zadeve, s katerimi se ukvarjajo neki čudni ljudje. Ker vidimo, opazimo v našem okolju predvsem
to, kar je v naši zavesti, v nas, nam je naše okolje, predvsem ljudje okrog
nas, kot neko ogledalo, koliko je v nas še neke vrste razglašenosti,
negativnega. Princip ogledala je zahodni način vpogleda vase, v naše
lastnosti, našo osebnost. Vzhodni način so poglobljene meditacije, v katerih
dobimo objektiven pogled v svojo osebnost. Se pa ta vzhodni način vedno bolj
uporablja tudi v našem zahodnem svetu. Neolitske civilizacije so o življenju in
naravi vedele precej več, kot ve zdaj naša civilizacija, če ne štejemo redkih
izjem. Vedele so za brezčasnost zavesti, npr. z razlago, da umre samo fizično
telo, duša pa nekje živi naprej, zato se smrti niso bali tako, kot mi.
Poznale so svojo vlogo v naravi in zato z njo tudi sodelovale, npr. z gradnjo
megalitov, kot je Stonehenge, (smiselno bi ga bilo obnoviti) in podobnih.
Čustveni niso bili preveč, precej bolj kot mi so zaupali naravi in življenju.
Verjeli so, da ima vse, kar se dogaja, nek svoj namen, smisel. In precej prav
so imeli. Čas, ki prihaja bo za marsikoga kritičen,
zaradi nepripravljenosti na spreminjanje sebe, za nekatere bo pa to čas lepih
spoznanj in občutka, da je dočakal to, na kar je že dolgo čakal. Tako bomo
tudi podnebne spremembe, ki bodo kakršne pač bodo, občutili zelo različno,
odvisno od našega notranjega stanja, stanja zavesti, nekako našega duha in
našega odnosa do narave. Zmotno je prepričanje, da posameznik nima mnogo
vpliva na podnebne spremembe. V globalnem smislu mogoče res ne, bo pa, po
zakonu kar seješ to žanješ, narava vsakemu posamezniku nekako vračala to,
kakršen odnos je imel do nje, zato je za vsakega posameznika pomembno, da ima
odgovoren odnos do narave. Pomebno vlogo v razvoju zavesti posameznika
igra t.i. kolektivna zavest. C. G. Jung je imel prav, ko je veliko govoril o
kolektivnem nezavednem. To je nekoliko daljša zgodba, ki si zasluži posebno
obravnavo. Na tem mestu toliko, da se sami odločamo, ali nam bo na naši poti
napredovanja, razvoja, pomagala ali nas ovirala. Okvirno nam pomaga, če smo
pozitivno naravnani, imamo jasne vizije, se ne oziramo na kritike okolice za
vzgled so nam uspešni ljudje in podobno, kar uči tudi vsak priročnik o
uspešnosti. Ovirala nasd bo, če bomo že vnaprej
"vedeli" da v nečem ne bomo uspeli, verjeli negativnim kritikam,
verjeli, da, če to ni uspelo nekomu drugemu tudi nam ne bo in podobno. Na tem
področju velja, da enako privlači enako, zato pazimo na svoje misli, da nas
ne izdajo, kot je pravilno svetoval že Shakespeare. Obstaja samo ena zavest, kot so ugotovili
tudi že fiziki, ali drugače, na ravni zavesti smo vsi eno. Sprejeti to
ugotovitev in jo vnesti v življenje bo ena naših težjih nalog v prihodnosti. Ne gre zanemariti tudi našega nezavednega
dela, naše podzavesti, kjer so vskladiščene vse naše mogoče in nemogoče
izkušnje. Tiste slabše so lahko resna ovira na naši življenjski poti, zato je
smiselno zmanjšat njihov vpliv na nas. Najmanj kar lahko naredimo je, da ne
obujamo spominov nanje, nekako pozabimo tisti bolj neprijeten del naše
preteklosti. Tako razmišljanje je smiselno nadomestiti z razmišljanjem, kaj
lahko še naredimo za našo boljšo prihodnost. Če imamo večje težave in v svojem načinu
življenja in razmišljanja ne najdemo razlogov zanje, so regresije lahko
način, da odkrijemo, kaj nas v našem nezavednem ovira. Struktura narave je precej bolj kompleksna,
kot si večina predstavlja. Da bi dobili okvirno predstavo o njej, o vseh
njenih razsežnostih, bi bilo potrebno prebrati kar nekaj knjig, npr. Marka
Pogačnika in še nekaterih drugih avtorjev. Dober vpogled v naravo je mogoče
dobiti tudi v stanjih širšega zavedanja, regresijah in drugih podobnih
stanjih. Kogar to področje posebej zanima, ima na voljo dovolj literature in
drugih orodij, da pride do teh znanj. Na teh straneh bo o naravi napisanega
le toliko, kolikor nujno potrebujemo za našo osebno rast. Bolj radovednim ta
znanja omogočajo razumevanje nekaterih dogajanj v naravi, za katera se sicer
misli, da so nelogična. Primernejši medij za delo na sebi so
knjige. Lahko jo vzamemo v roke kadarkoli, nismo vezani na računalnik, ob
knjigi se lažje sprostimo in se v vsebino lahko bolj poglobimo, v vsebini
lažje najdemo sami sebe, kar nam računalnik z vsemi njegovimi sevanji ne
omogoča. Dobro je imeti ob branju knjig prižgan nek plamenček, ki do neke
mere kuri tudi slabe energije in blokade. Ob knjigah bomo hitreje napredovali, kot
poleg računalnika tudi zato, ker na spletu lahko vsak objavi karkoli in
ostaja nekaj dvoma, če je napisano res uporabno branje. Izdaja knjige ni
poceni in že to je neke vrste filter za vsebino knjige. Računalniki in druge elektronske naprave s
svojimi sevanji precej grobo posegajo v naša bolj suptilna energetska polja.
Nanje reagiramo tako, da se pred njimi nekako zapremo, s tem pa pripremo
vrata tudi tistim informacijam, ki bi jih lahko dobili preko intuicije in bi
pripomogle k lažjemu razumevanju branega. Sicer je težko imeti pregled nad veliko
količino informacij, dosegljivih na spletu, vendar se ne morem znebiti
občutka, da je mogoče v knjigah dobiti več v tem trenutku pomembnih
informacij, kot na spletu. Je pa splet skoraj nenadomestljiv za dobivanje
pregleda nad velikimi količinami informacij, ki se na spletu pojavljajo
hitreje, kot v knjigah. Včasih imamo o nečem še kar izdelan model, manjka
samo še kakšna podrobnost. V takih primerih nam je splet tudi lahko v veliko
pomoč. Lahko na spletu preberemo neko misel, idejo, ki nam tisti trenutek praktično nič ne pomeni,
se nam pa lahko v nekih drugih okoliščinah "posveti" in ideja oziroma misel dobi svoj smisel. Po drugi strani bi lahko rekli, da je na
spletu v neki obliki predstavljena zavest naše civilizacije in preko njega
lahko spoznamo velik del pestrosti razmišljanja in razumevanja raznih
aspektov življenja posameznikov v naši družbi. Veliko je še vprašanj, na katera moramo
poiskati odgovore in nič prezgodaj ni, da povečamo svoje aktivnosti v tej
smeri. Teme teh spletnih strani bodo tudi bolezni
kot jezik naših misli, besed in dejanj, medčloveški odnosi, spet kot jezik
naših misli, besed in dejanj, spoznavanje vsaj tistega manj znanega dela
narave, ki je pomemben za boljše razumevanje našega življenja. Posebno in pomembno poglavje bi moral biti
naš odnos do otrok, vzgoja otrok, kje smo na tem področju, to je zaenkrat za
nas še nedokončana zgodba. Eden od razlogov je, da so otroci praviloma na nek
način pametnejši od starejših, torej tistih, ki jih vzgajajo. Drug razlog je,
da ne vnašamo dovolj v življenje nekaterih ugotovitev znanosti in raznih
drugih raziskav, kar pomeni, da otroke pogosto učimo že preživete stvari. Rojevajo se tudi otroci z visoko razvito
zavestjo, ki bodo potrebovali povsem drugačno vzgojo od ustaljene. Veliko
znanja nam tudi še manjka o osebnosti otrok v starosti od 5 do 12 let, kar
pomeni, da temu primerno tudi vzgoja v tem otrokovem obdobju ni najboljša. Najmanj za knjigo novosti bi se nabralo na
to temo. Verjetno bodo nekatere ideje, napotki na
teh straneh za marsikoga preveč radikalni, da bi jih kar sprejel, vendar se
moramo zavedati, da veliko zamujamo na področju naše osebne rasti, evolucije
in da se bo od nas zahtevalo, da v razmeroma kratkem času nadoknadimo kar
nekaj zamujenega. Resno bi morali vzeti domačo nalogo,
graditi svoj notranji mir in pri tem uporabljati tudi informacije, vsebovane
v enotni zavesti, dobljene s širšim zavedanjem, meditacijami in v regresijah. Spoznavati in usklajevati svoje telo, um, dušo,
biti učinkovit, ustvarjalen, razmišljati, iskat rešitve kako naprej, verjeti
in zaupati bolj vase, kot v druge, je izhodišče za posameznika za izhod iz
prihajajoče krize. Privzet odziv na težave, skrbi, nam ne bodo
v pomoč. Odsotnost skrbi ne pomeni zanikanje odgovornosti za našo prihodnost,
pomeni le pravilen pristop, odnos do naše prihodnosti. Podobno, kot nas jeza
ne bo rešila tega, zaradi česar smo se razjezili, samo zdravje nam bo
kvarila, nam tudi skrbi ne bodo olajšale poti do bolj varne prihodnosti, zato
jih zamenjajmo z bolj aktivnim delovanjem v smeri reševanja težav. Celotna struktura narave, namen, se učit
poslušat, zaznat, dojet, razumet sporočila, ki jih dobivamo v vsakem
trenutku, si ustvarit predstavo o tem, kaj za nas pomenijo, na kaj nas
opozarjajo, nato ukrepat, delovat, bi moral biti glavni predmet v šoli,
imenovani življenje. Dovolj je literature, knjig, spletnih
vsebin, predavanj in delavnic, ki so nam lahko v pomoč, le odločiti se
moramo. Ne hitimo preveč s pripombo, da za to nimamo potrebnih sredstev in
časa, če se dovolj trdno odločimo za osebno napredovanje, bo narava našla
načine, da nam pri tem pomaga. Ker je vsako življenje v nečem specifično,
je težko napisati neka univerzalna navodila, nasvete, ki bi dosledno veljali
za vsakega posameznika. V tem konceptu tudi ni smiselno, da
poskušamo v vsem kopirat nekega našega uspešnegqa vzornika. Narava se ne
ponavlja in malo je verjetno, da bomo tudi mi enako uspešni. Od uspešnih vzornikov poberemo kar se nam
zdi uporabno, vedno je temu smiselno dodati še kakšno svojo idejo in gremo s
to kombinacijo po svoji poti do svojega cilja, ki je v končni fazi notranji
mir in s tem pogojeno srečno življenje. Vsak na svoj način nekako izbiramo poti, ki
naj bi nas pripeljale do cilja in neodgovorno je v aktualnem trenutku ne
delati na tem. Poti, ki vodijo do istega cilja je mnogo in se lahko od
posameznika do posameznika občutno razlikujejo. Pot, opisana na teh straneh
nikakor ni edina pravilna in vsak naj se po svoji vesti in presoji odloči
zanjo, ali za katerokoli drugo, ki bo po njegovi vesti in presoji zanj prava.
Nič tudi ni narobe, če poberemo iz teh strani samo to, kar se nam zdi
uporabno, samo, če ni namen tega izogniti se odgovornosti zase. Še nekaj pogledov na podnebne spremembe: Podnebne spremembe z druge strani - mag.Mišo Alkalaj |
|
|